Uvod
Pravkar smo praznovali Božič – rojstvo našega Gospoda. Vznemirjajo me besede evangelija »ker zanj ni bilo prostora v gostišču« (Lk 2,7). Za mnoge ljudi so danes te besede stvarnost: ker zanje…ni bilo prostora. Več ljudi kot kadarkoli prej mora izkusiti to grozno resničnost: ker zanje…ni bilo prostora. V svoji domovini nimajo več prostora, kjer bi lahko v miru živeli. V deželi svojih hrepenenj pogosto ne najdejo prostora. To je ena stran, sem pa hvaležna, da obstaja tudi druga stran. To so ljudje, ki skušajo na različne načine tem ljudem brez domovine nuditi človeka vreden obstoj, ne samo, da jih materialno podpirajo, ampak z naklonjenostjo, potrpežljivim poslušanjem, podporo pri vladnih agencijah in še mnogo več, z njimi delijo tudi svoje življenje. Da, preprosto, ne pustijo jih same v njihovem vsakdanjem življenju, s problemi, ki jim jih nalaga druga kultura.
Klic k molitvi
Ko je bil Jezus Kristus rojen, ni imel doma, s svojimi starši je bil zavrnjen in prišel na svet v starem hlevu, zaničevan in na robu družbe. Kljub temu je z ljudmi delil domovino in bližino.
Izkušnja
Kakor so njihovi razlogi za beg različni, tako so različne tudi izkušnje življenja beguncev v Nemčiji. Baronica Felizitas von Boeselager, ki sodeluje pri organizaciji Pomoč beguncem v Braklu, Nemčija, se že leta zavzema za mladoletne begunce, ki pridejo brez spremstva in za begunske družine. Poroča o zelo različnih izkušnjah:
Faqui iz Sirije je poročil ženo iz Maroka, ki ima od poroke sirijski potni list. Ko se je začela vojna, je njegova žena z otroki bežala preko Maroka v Pariz in od tam v Frankfurt. Končno so prišli v vzhodno Vestfalijo (del Nemčije), kjer je mestna uprava preskrbela majhno bivališče zanje. Starejša otroka sta se takoj vključila v osnovno šolo (2. in 4. razred), deklica pa obiskuje otroški vrtec. Mati je od začetka obiskovala tečaj nemščine in ga uspešno zaključila. Ker je sama odraščala s francoščino, ni bilo tako težko naučiti se novih besed. Mož je prišel 2016, delno peš po balkanski poti. Tihotapci so ga vzeli na tovornjak do meje. Potem mu je nekako uspelo priti do Münchna in zapustiti münchensko železniško postajo pri zadnjemu izhodu, tako da ga ni dosegla policija, ki je spremljala nove begunce do centralnega nastanitvenega prostora. S pomočjo prevoznika je soprogu še isto noč uspelo priti do svoje družine v vzhodni Vestfaliji. Nov začetek družine v Nemčiji je na žalost privedel do ločitve para. Mož je vzel potni list svoje žene, ki zato ni mogla zapustiti Brakla. Dejstvo, da v arabskih družinah žene pretepajo, je dobro poznano in se je odrazilo tudi v tej družini. Žena je morala z otroki začasno živeti v zavetišču za žene. Sodišče je izključno skrbništvo za otroke dodelilo materi, ki sedaj svobodno in odgovorno skrbi zase in za otroke. Ve, da lahko živi samostojno in neodvisno življenje in to tudi hoče.
Položaj žena v Eritreji je problematičen, v svoji domovini na splošno niso imele možnosti, da bi obiskovale šolo. Sedaj so v neugodnem položaju, ker se ne morejo udeležiti tečaja za integracijo, dokler njihovi otroci nimajo prostora v vrtcu ali gredo v šolo. Nekatere so v Nemčiji dobile še več otrok. Skrajno težko je sporazumevanje s pristojnimi službami. Potrebna je bila intenzivna pomoč, ki je terjala mnogo naporov, pomagamo, kolikor moremo. Nemški prostovoljci skrbijo za najmlajše za 1- 1 ½ ure, medtem, ko druga oseba uči mamo nemščino v sosednjem prostoru.
Na tečaju nemščine sem srečala sem Edris, begunca iz Afganistana, ki je želel več razlage in pomoči, kot je bilo v zvezku. Takoj je svoje učenje uporabil v praksi, ko je šel v trgovino in uporabil prav tista vprašanja, ki smo jih vadili, kako se kupi jakno ali čevlje. Hitro je bila vzpostavljena dobra komunikacija. Edris je že imel dober angleški besednjak, tako da nemške slovnične strukture niso bile zanj popolnoma tuje. Našel je delo v podjetju za lesno predelavo, kjer so mu takoj ponudili vajeništvo. To je zaključil uspešno in je sposoben preddelavec v podjetju.
Razmišljanje
Že leta 1997 so Cerkve napisale v Skupni besedi o migraciji in begu (130): »Odselitev, izselitev, migracija, beg na tuje, niso prehodni pojavi našega časa ampak so in ostanejo temeljne danosti življenja na tem svetu. Ne smemo jih gledati enostransko negativno. Migracija pomeni tudi srečevanje z drugimi ljudmi, jeziki in kulturami.«
Razmišljajte o sledečih predpostavkah sami ali s sosestrami v skupnosti ali z ljudmi, s katerimi se vsak dan srečujete:
- Migracija je priložnost, da naša družba postane bolj barvita in strpna.
- Migracija lahko pripomore, da to, kar je tuje, ni več tuje, ampak nekaj kar cenimo.
- Migracija lahko pripomore, da ustvarjamo pravičen svet, skupaj z ljudmi druge barve kože, tudi s tistimi, ki prinesejo s seboj tuje navade, govorijo tuj jezik in pripadajo drugi veri.
Vabijo pa nas tudi naši Akti Ljubezen daje vse, naj »razširjamo svoje razumevanje medkulturnosti in se zavezujemo, da bomo razvijale veščine za medkulturno življenje v skupnosti in družbi.« (PS, GD 36).
Dejavnost
Bog ljubi vsako človeško bitje in želi, da bi bila vsaka oseba srečna, kot nam govorijo mnoge zgodbe o srečanjih tako v Stari kot v Novi zavezi, npr. v Rutini knjigi, v zgodbi o Jožefu in mnoge druge. Sveto pismo nas uči, kako naj se ukvarjamo s tujci.
- Srečajte se z migranti, da spoznate njihovo kulturo, jezik in vero.
- Podpirajte begunce in jim pomagajte prebiti se skozi vsakdan, ko jim ponudite pomoč pri varstvu otrok, da bi se mame naučile krajevnega jezika.
Sklepna molitev
Gospod, Bog miru in ljubezni, zahvaljujemo se ti za vsa hrepenenja, za vse napore in dejavnosti, ki jih tem času prižiga v nas tvoj Duh miru in ljubezni. Odpri še bolj našega duha in naše srce za naše brate in sestre, ki sedaj potrebujejo ljubezen. Tako bomo vedno bolj postajale žene miru, upanja in ljubezni v srcu našega sveta. Amen.
Po molitvi papeža Pavla VI
Pripravila s. Maria-Theresia Knippschild, BY, za mednarodni urad Shaloma, Rim, Italija
Grafika iz Aktov 24. generalnega kapitlja, podoba: Urad kongregacije za komunikacijo.
