Mednarodna refleksija o  solidarnosti

Mednarodna refleksija o  solidarnosti

Mir in solidarnost / sočutje

Maj 2022                                    Use the link to Print PDF Version (301 KB)

Uvod

V našem svetu je veliko vojn, ki neprenehoma povzročajo bolečine, trpljenje, razseljevanje in smrt. Da jih omenimo samo nekaj: v Ukrajini, Jemnu, Mjanmaru, Etiopiji, Siriji in Sudanu. Poslane ste nas opogumlja, da se odzovemo preroško in smo solidarni s tistimi, ki so prizadeti zaradi teh najbolj težavnih in strah vzbujajočih resničnosti. »V svobodi in zaupanju smo pripravljene v odprtem dialogu srečati se z drugimi, upati proti upanju, prenašati pomanjkanje in voljno sprejemati negotovosti. (Poslane ste K 16). Ta odlomek iz Poslane ste je lahko za nas še posebno ustrezen sedaj, ko se sestre soočamo z očitnim vojnim stanjem. Soočati se s krutostjo vojne in v našem vsakdanjem življenju neprestano živeti ta vidik naše konstitucije zahteva od nas, da stopimo ven in naše cone udobja in se pogumno in inovativno odzovemo. (Poslane ste, GD 36, 37)

Klic k molitvi

Izkušnja

Kot prostovoljka sem delala s Karitas na ukrajinsko – madžarski meji, kjer smo sprejemali in pomagali beguncem. Tu sem srečala tridesetletno ženo z njenim triletnim sinom Simonom. Prispela sta zjutraj in po eni uri sta nadaljevala svojo pot v Izrael. Pojedla sta nekaj hrane in uporabila sanitarije. Z lahkoto sem prišla v stik s Simonom, posebno, ko sem mu pokazala, kje je čokolada. Ves čas se je smehljal. Meni se je zdelo, da se v resnici ni zavedal težkega položaja tukaj. Drugače njegova mama. Njene oči so govorile o žalosti, obupu in veliko bolečine. Ni znala madžarsko in jaz nisem znala ukrajinsko, toda na avtobusu, predno so odšli, smo lahko zelo dobro razumele druga drugo. Objela me je s solzami v očeh. Od takrat sta vedno v mojem srcu pogled te žene in Simonov smehljaj.

Kot prostovoljka sem delala s Karitas na ukrajinsko – madžarski meji, kjer smo sprejemali in pomagali beguncem. Tu sem srečala tridesetletno ženo z njenim triletnim sinom Simonom. Prispela sta zjutraj in po eni uri sta nadaljevala svojo pot v Izrael. Pojedla sta nekaj hrane in uporabila sanitarije. Z lahkoto sem prišla v stik s Simonom, posebno, ko sem mu pokazala, kje je čokolada. Ves čas se je smehljal. Meni se je zdelo, da se v resnici ni zavedal težkega položaja tukaj. Drugače njegova mama. Njene oči so govorile o žalosti, obupu in veliko bolečine. Ni znala madžarsko in jaz nisem znala ukrajinsko, toda na avtobusu, predno so odšli, smo lahko zelo dobro razumele druga drugo. Objela me je s solzami v očeh. Od takrat sta vedno v mojem srcu pogled te žene in Simonov smehljaj.

Razmišljanje

Zatiranje, nepravičnost, ranljivost, strah. Vse to je značilno za čas vojne. Vse to obstaja v človeških odnosih. Dajejo nam priložnost, da izprašamo sebe in se zavedamo vojn, tudi hladnih vojn, ki nas mogoče obkrožajo. Zgodovina je razkrila, da ni zatiranja brez zatiralca in zatiranih. Ni strahu brez tistega, ki strah povzroča in brez prestrašenega. Zakaj v človekovem srcu prevladata pohlep in sovraštvo? Kako ljudje lahko vzdržijo v bolečini, ko se soočajo z uničenjem svojih življenj?

Na ta vprašanja lahko da odgovor samo Jezus. Jezus ni nikoli spodbujal nasilja in nestrpnosti. Javno je obsodil uporabo sile za dosego premoči nad drugimi. »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako.« (Mt 20, 25-26 kot v Fratelli Tutti, 238) Jezus gre še celo dalje in od nas zahteva, da moramo odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat. Namesto nasilnega odgovora na zatiranje nam ponuja krotko predanost Bogu. Dal nam je zgled na križu, predno je dopolnil svoje poslanstvo: »Bil je mučen, a se ni uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki ga strižejo, in ne odpre svojih ust.« (Iz 53, 7). Po vstajenju, ko je vstopil v sobo, kjer so se učenci zadrževali za zaklenjenimi vrati, ker jih je bilo strah, so bile njegove prve besede: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19)

1. Katere vojne ali hladne vojne nas obkrožajo v naših skupnostih, mestih in državah?
2. Kako se lahko naučim poti nenasilja in sem prinašalka miru v svoji skupnosti, v svojem okolju in svojem apostolatu?
3. Kaj mi pomaga, da ustvarim sočutno srce, ki me ne odvrača od odpuščanja drugemu, tudi odpuščanja zatiralcu ali ne sovražnosti do njega?
4. Katero žrtev / odpoved sem pripravljena narediti za mir?

Dejavnost

Po osebnem razmisleku preglej, kaj lahko storiš v skupnosti. Tukaj lahko najdeš nekaj možnosti:

• Molitev redna – s tistimi, h katerimi sodelujemo – za mir.
• Najti načine, kako podpirati Karitas Internationalis.
• Podeliti, kako se te je vojna dotaknila in kako čutiš klic, da v vsakdanjem življenju deluješ nenasilno in v solidarnosti.
• Odpreti vaše hiše za begunce (če je to mogoče).
• Učiti (se) tuje jezike, opravljati prostovoljna dela z mladimi, otroki in begunci.

strong>Sklepna molitev: molitev k Stvarniku

Pripravila M. Sára Geröly, SSND, iz madžarske provinc za mednarodni urad Shaloma
Grafika izUsmeritev 24. generalnega kapitlja, podoba: urad kongregacije za komunikacijo.